Kontakti

  Gimnazija Celje - Center
  Kosovelova ulica 1

  gimnazija.celje-center
  @guest.arnes.si

  Ekonomska šola Celje
  Kosovelova ulica 4
  Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

  Srednja šola za gostinstvo
  in
turizem
Celje
  Kosovelova ulica 2
  Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

  Srednja šola za strojništvo, 
  mehatroniko in medije

  Kosovelova ulica 12
  Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.

Prijava

Beseda koordinatorja

3-kons

Festival Kosovelovih treh

 

Nedelja, 11. oktober  2009

Zares nenavadno lahkotno in umirjeno po 3 dnevih ponovno tičim za mašino. Noro miren dan, ni sms-ov (10-15 povprečno na dan zadnji teden), ni mejlov (15-20 na dan zadnji teden), ni klicev (20-30 na dan zadnji teden) … Po 14 urah spanja (tako globoko zadovoljno nisem spal že mesec ali dva) iz petka na soboto, po prijetnem družinskem šopingu včeraj zvečer in nedeljskem kosilu pri mami, se mi zdi, da sem se spet vrnil v normalen lajf. “Normalen” v smislu običajnega pedagoško-družinskega ritma. Ker če kdo misli, da je Beranič tale drugi kons stresel iz rokava, se prekleto moti. Ups? Ne, ne zanaša me, povsem sproščeno in hkrati trezno trosim te misli. Zavedam se, da je blog oblika javnega komuniciranja, po drugi strani pa vendarle tudi prostor nadzorovane intimnosti, ki jo lahko odpiram in zapiram po svoji presoji. Zato tukaj ne bom pisal o zelo pomembnih osebnih spoznanjih in čustvenih pretresih, nevrotičnih krčih in telesni izrčrpanosti…, ma, koga to briga, pa tud tako hudo ni blo. Prava informacija, taka, ki izhaja iz osebnih izkušenj in obenem sporoča javno, hladno in profesionalno, je zagotovo spoznanje, da takega festivala letos nikakor ne bi zmogel spraviti skupaj na daljavo, ob redni službi na Drugi gimnaziji,družini in ostalih aktivnostih, če ne bi imel za sabo izkušnje z lanskim konsom. Ogromno, kar znam danes, sem se naučil lani. Veliko, kar zmorem, sem nabiral v 9 letih na SŠGT. In veliko, kar si še želim, se še mora zgoditi, da bi prispeli na cilj, kjer nekoč vidim 3-kons.  Prvi kons je bil zame izbruh navdiha, čista in nedolžna vizija, kako napolniti fantastičen prostor in 3 šole v pravo zgodbo. Prvi kons je bil matura zagona, volje, energije in preizkušanja, ali zmorem, ali lahko prepričam, ali bodo ljudje sledili moji viziji. Bil je vaja v slogu. Zato me je njegov uspeh zadel in očaral mnogo močneje kot letošnji, drugi. Ob prvem sem spoznal, da gre in da je seme pravo, da bo vzklilo. Letošnji kons je bil izziv predvsem zaradi dejstva, da sem ga delal kot “zunanji” izvajalec, od daleč, po elektronski poti (v glavnem). Obenem je bil tudi zelo frustrirajoč, problematičen, saj se je po uspehu prvega pričakovalo, da bo tudi drugi stekel gladko, lažje, bolje… V tem hipu mirno trdim, da je letošnji vsebinsko (delavnice, učne vsebine za dijake), vizualno-medijsko (celostna podoba) ter logistično (sočasna organizacija dogodkov na 23 prizoriščih, gostiteljsko-protokolarni del) presegel prvega. Začutil sem tudi, da je 3-kons postal blagovna znamka, zaščitni znak, ki mularijo motivira, s katero se zlahka poistovetijo. Tu mislim zlasti na gonjo za festivalskimi ikonami (majice, kartice), za željo imeti nekaj festivalskega na sebi, se pokazati s tem … Zadetek v polno je bila, še zlasti s socialnega in logističnega stališča, večerna predpremiera Dififesta v Metropolu,  medtem ko je bil večerni petkov koncert 3-kons bendov v MCC-ju v tem smislu precej dolgočasen in nepotreben privesek. Vrh je na Trgu Kosovelovih treh  in tam naj tudi ostane. Sklenem lahko, da sem z drugim konsom diplomiral. Po diplomi ponavadi sledi prava stvar, resna služba, razvoj znanja in graditev osebne kariere …Kaj mi torej preostane? Kam naprej? Kako zastaviti tretji 3-kons? Ma, konec drugega je odlična priložnost za tehtnejši premislek o novih smereh, o izboljšavi slabosti, o tistem, česar še nimamo… Kajti 3-kons niso samo presežki. Vsebuje tudi precej banalnih zdrsov in običajnih slovenskih slabosti, za katere sem upal, da jim bomo ravno s tako prireditvijo, kot je festival 3 različnih šol, presegli. A jih nismo. Kje pa! Še vedno se preganjamo po starih poteh slovenskih vrtičkov in poudarjamo, to je naše, to je vaše, to je pa njihovo. Mislim, halo? Saj je ok, da poudarjamo različnost, kajti to je festival 3 različnih šol! Saj je ok, da vsaka šola posebej poudari, kaj prispeva, saj je to tudi festival avtonomnosti. Saj je ok, če pišemo, kdo kaj naredi, saj je to vendarle tudi festival osebne promocije. A, za vraga, krepko narobe pa je – in tukaj ima festival še marsikaj za postoriti! -, da se sožitje različnosti in sobivanja, usmerjeno v skupen cilj, ki koristi vsem, dogaja v glavnem le v glavah in vedenju peščice dijakov na glavnem odru. Bendi so mešani, na odru ni pomembno, čigavi so bobni, od kje je basovski ojačevalec, važno je, da se igra, da zadeva je… O preseganju lastnih malih zgodb in prestopanju klišejev pri učiteljih oz. mentorjih bo potrebno še veliko govoriti. Festival bo svoje pravo bistvo dosegel šele tedaj, ko se bodo vsebine delavnic in dogodkov pripravljale tako, da se bodo mentorji 3 šol poiskali, navezali stike sami, si izmenjali dijake, poprosili za pomoč, pobrskali za idejami vzajemno; ko bodo nek dogodek pripravili dijaki 3 šol skupaj in ga kot skupno delo tudi ponudili. To, to bo pravi zadetek, verjemite! Tukaj se bo zgodil tisti klik, ki se še ni zgodil, ker se ni mogel zgoditi. Dokler bo organizacija dela potekala tako, da bodo koordinatorji priganjali in predlagali mentorje, nato zbirali njihove predloge,  jih oblikovali, bo to sodelovanje le posredno. Sicer učinkovito in praktično, a socialno, družabno in kulturološko nezadostno. Seveda pa se ti premiki ne morejo zgoditi kar tako – na moj ukaz ali mojo idealistično željo. Tukaj morajo svoj delež krepko, res krepko povečati ravnatelji. Pravočasno in ne samo površno se morajo vprašati, kaj jim tak festival pomeni, kakšne koristi in učinke šolam prinaša (vsi vemo, da učinki so!)  ter kaj so za to pripravljeni vložiti. Pa na tem mestu nikakor ne govorim o finančnem vložku (ta je glede na velikost festivala smešno nizek!), temveč o psihološkem, motivacijskem in identifikacijskem zagonu, ki ga morajo znati prenesti na zaposlene. S festivalom je tako kot z vsako drugo rečjo v življenju. Več sebe v neko zamisel, projekt, stvar, malenkost vlagaš, bližje ti je, rajši jo imaš, bolj jo ceniš. Hudo narobe in popolnoma mimo koncepta festivala je, če kdo pričakuje, da bo samo opazovalec, ki nič ne bo vložil, festival pa se mu bo že nekako “sam od sebe”  zgodil. Morda se je to zgodilo prvič in drugič, tretjič se zagotovo ne bo. TO NI SLOVO, draga e-skupnost, TO JE SAMO SPOROČILO, DA JE POTREBNO Z DRAGOCENIMI STVARMI RAVNATI Z OBČUTKOM, SPOŠTLJIVO. Se beremo&vidimo&sodelujemo!


Gorazd Beranič (tukaj nastopajoč izključno kot festivalski vodja)